GRZS - Postaja Celje - društvonedelja, 24. september 2017, Ivan Kotnik 2143
dr. Jože Četina, 1927 - 2017
Umrl je prim. dr. Jože Četina, rojen 20. 10. 1927. Član GRZS postaje Celje je bil od leta 1954.
Od njega smo se poslovili v ponedeljek, 25. septembra ob 10. uri, v spodnji dvorani mrliške vežice na Teharski cesti 54, Teharje.
Od njega smo se poslovili v ponedeljek, 25. septembra ob 10. uri, v spodnji dvorani mrliške vežice na Teharski cesti 54, Teharje.
Mineva čas, minevajo doživetja, minevajo lepi in težki trenutki, preživeti v gorah.
Ostajajo spomini in prijateljstva.
In večno ostajajo gore.
Da se našemu Jožetu iztekajo dnevi na tem svetu, smo vedeli že nekaj časa, a nas je novica, da ga ni več med nami, kljub temu presenetila in prizadela.
Bili smo tako dolgo skupaj, da človek misel, da smo vsi minljivi preprosto odmisli. Čeprav taki ljudje, kot je bil naš Jože nikoli nebi smeli umreti, se tudi to zgodi in zato taka novica vedno boli in peče.
Zdi se mi, da smo šele pred kratkim šli narazen tako kot vedno vsako prvo sredo po GRS sestanku.
Med gorske reševalce se je naš Jože zapisal že davnega leta 1953.
Za usodo ponesrečenega v gorah je važna čim prejšnja strokovna prva pomoč in tu smo zelo pomembni gorski reševalci. To je Jože zapisal tudi v zborniku GRS postaje Celje ob njeni 80. obletnici. Gorski reševalci smo pod njegovim mentorstvom redno izpopolnjevali znanje iz prve pomoči.
Jože je bil vesten, natančen, dosleden, pošten in zelo pripaden gorski reševalec in zdravnik. Prepričan sem, da je bil takšen tudi drugače. Bil nam je pravi prijatelj in tovariš.
Nikoli ne bom pozabil njegovih besed, da smo prijatelji svet, ki ne ugasne po službi ali drugih dejavnostih.
In tam nekje bo Jože tudi sedaj, ko ne bo več njegovih predavanj o podhladitvah, ranah ter imobilizaciji, pa fižolove solate in vratovine pri Čulku po naših GRS sestankih, pa telefonskih klicev in številnih vrhov, ki jih je obiskoval, dokler so mu še služile noge. Tudi nobenega psa ne bo več, da bi zamijavkal.
Je pa Jože veliko svojih dragocenih vrednot prenesel na sina Dimitrija, ki je prav tako zdravnik in gorski reševalec, tako da bo del Jožeta še vedno z nami. Ne samo v spominu.
Jože, tebi še enkrat hvala za toliko lepih, a včasih tudi težkih trenutkov, ki si jih delil z nami.
Ostajajo spomini in prijateljstva.
In večno ostajajo gore.
Da se našemu Jožetu iztekajo dnevi na tem svetu, smo vedeli že nekaj časa, a nas je novica, da ga ni več med nami, kljub temu presenetila in prizadela.
Bili smo tako dolgo skupaj, da človek misel, da smo vsi minljivi preprosto odmisli. Čeprav taki ljudje, kot je bil naš Jože nikoli nebi smeli umreti, se tudi to zgodi in zato taka novica vedno boli in peče.
Zdi se mi, da smo šele pred kratkim šli narazen tako kot vedno vsako prvo sredo po GRS sestanku.
Med gorske reševalce se je naš Jože zapisal že davnega leta 1953.
Za usodo ponesrečenega v gorah je važna čim prejšnja strokovna prva pomoč in tu smo zelo pomembni gorski reševalci. To je Jože zapisal tudi v zborniku GRS postaje Celje ob njeni 80. obletnici. Gorski reševalci smo pod njegovim mentorstvom redno izpopolnjevali znanje iz prve pomoči.
Jože je bil vesten, natančen, dosleden, pošten in zelo pripaden gorski reševalec in zdravnik. Prepričan sem, da je bil takšen tudi drugače. Bil nam je pravi prijatelj in tovariš.
Nikoli ne bom pozabil njegovih besed, da smo prijatelji svet, ki ne ugasne po službi ali drugih dejavnostih.
In tam nekje bo Jože tudi sedaj, ko ne bo več njegovih predavanj o podhladitvah, ranah ter imobilizaciji, pa fižolove solate in vratovine pri Čulku po naših GRS sestankih, pa telefonskih klicev in številnih vrhov, ki jih je obiskoval, dokler so mu še služile noge. Tudi nobenega psa ne bo več, da bi zamijavkal.
Je pa Jože veliko svojih dragocenih vrednot prenesel na sina Dimitrija, ki je prav tako zdravnik in gorski reševalec, tako da bo del Jožeta še vedno z nami. Ne samo v spominu.
Jože, tebi še enkrat hvala za toliko lepih, a včasih tudi težkih trenutkov, ki si jih delil z nami.
Ivan Kotnik - Ivč
