GRZS - Postaja Celje - društvopetek, 30. marec 2018, Boris Stropnik 2365
Borisov povzetek turnega dogodka OKREŠELJ 2018
V tokratnih časih, ko se za turno smuko zanima že veliko več ljudi, so številni že spoznali čare druženja od štarta do cilja in še pol, ko ostanejo slike in slikice, dokumenti, kako bi lahko bilo, če bi ne bilo itd.
Pa se GRS Celje, v spomin svojim članom, neomajno odloči napovedati in izvesti druženje turnih smučarjev v trenutku, ko je pred kočo GRS stlačenega snega do vrha balkonske ograje, ko je tudi na Pasjem sedlu samo sneg, kaj sneg – vse prekrito s pršičem – idilično za vzpon in še bolj spust. Pravzaprav je tu Brane, Aleš, ki se zavedata, pa Matej, ki bo to sezono imel, če že nima 100 turnih smukov in še vedno najde kakega novega, ko smo zadnjič rezali rezervno je ratala vrhunska turna – no ne za dirko. Bili smo tako usklajeni, da je zgledalo kot da vsi skup stojimo, pa smo drveli ene 30 / uro, v trdem mraku navzdol, druga tak nisi videl. Pa Robi, ki bo turno smučarijo uvedel v šole, v družino mu je že uspelo. Ima celo idejo kako bodo izšolali traserje za progo – to pot je demonstriral. Pa druščina, ki brez pomisleka varuje progo s tekmovalci in netekmovalci vred obveze in dejanja, sreča, podobno misleči.
Bili smo na štartu druženja za vse, za tiste na en dah, dva... in tiste brez.
Matej je davno pred Dynafitom izvedel turno smučanje na dveh različnih smučkah – pravzaprav na veliko več - na dveh različnih proizvajalcih in na vsem drugem različnem. To njim nikoli ne bo uspelo. Ni se utrujal niti s patentno zaščito. Pa še vsako sezono menja vsaj eno. Zlomljene meče stran. Tokrat je bila ena Haganca od Matija, druga od Markota z Everesta. Ko sem Francu to razkazal se je spomnil druženja z Markom in Gregom v tistih pionirskih časih Turne smuke koncem prejšnjega tisočletja. Takrat nas je na tekmovanje na Jezerskem, pri minus 28 st. C prišlo dva kombija – skoraj več kot Jezerjanov.
Enkrat bo Hansi razkazal filme o prvih turnih tekmah na Golteh, o trojkah, bolje povedano o prvih zmagovalcih Matej Zaluberšek, Grega Justin, Matija Jošt. Zmagali so v prisotnosti naj Jezerjanov, ki jih potem dolgo nismo premagali. Menda so naši pred tem že hodli na Češko tekmovat.
Kako sem se pa jaz prijavil na naše druženje? Ne vem, ker me je Matej prijavil preko veze.
Za uvrstitev na štarno listo si moral imeti par in to v časih, ko se vse individualizira, tudi pari. Kako boš z nekom v paru, če ti ni para. Pred tekmo lahko delaš s partnerjem kar češ, lahko se zmeniš z večimi hkrati, pol pa, al pa, al pa tud ne. Veliko več je takih ki se ne zmenijo z nikomer. Nisem od včeraj in si nisem upal niti črhnit, ko je Matej več kot mesec nazaj predlagal da sva spet skupaj. Nekoč sva zmagala v kategoriji fotr sin (edina). Zdaj sva že oba fotra. Želel sem si partnerja, mehkega srca, da te ne razpara, ko se ti ne ljubi, ki te navzgor vleče, ti pomaga na menjavah, ti nese kar se teb ne da, predvidi in predčasno reši zamude, navdol ureže progo pred tabo po najlepši trasi, da se pelješ kot v zibelki, pred ciljem te spusti naprej – tebe veliko zvezdo, sam pa prevzame na rame tisti slabši čas za uvrstitev – saj se je on ta zadnji prpelov. In kak je bil moj par? Na štartu je vprašal, če boma skup hojdla. Kaj mu naj rečem, ko bi vendar rad hodil spredaj in sem - do Meniha. Najprej sva razbila konkurenco, hodla sva vmes in naju ni brigalo kako daleč zadaj je Janez. Na naslednjem vzponu sem ju spustil naprej, da se izpihata, gesta gostoljubnosti. Na tretjem vzponu sta bila spredaj – tako je veliko bolj pregledno. Mateja sem privezal, da mi ne pobegne na tanko vrvico in jo omehčal z gumico. Če vete al ne, to je veliko močnejše od besede, spodbude, ustrahovanja, vabila, nagrade, reklame, objave, obljube, zakona ustave... Vsak njegov nateg gumice je deloval. Pa sva se jima bližala – brez hrupa. Na najmanj pričakovanem mestu za prehitevanje, na grebenčku nad trihterjem (mal prej naju je poškropila tanka snežna zavesica), tam kjer lahk zdrsneš na obe strani, kjer je špura naredila cik cak za dolžino smuči, ko sta bila Velikanje in Strupi ravno zložena vanj, je Matej stopil naravnost gor pred in ne vprašajte kaj sem jaz naredil na tisti nateg. Nikoli več nista bila pred nama, čeprav sta že celo sezono močnejša (bila). Pol sem pred vzponom na cepin dal palce Mateju. Ma ne bi jih dal onima dvema zadaj, sploh. Dober sem se odločil. Sploh glede na lani, ko me je Matej v sestopni grapi prehitel tudi tako, da me je zamotil - naj si dam palice na nahrbtnik. Takrat nisem imel izbire. Par je pa par.
Naj mi najina neposredna konkurenta ne zamerita. Mi smo enako veseli, pa kjerkoli se že uvrstimo.
Ajde pa še ena obremenjujoča in ena razveseljiva na isti špagici. Pred leti sem se jaz duval in Mateja povabil (bolj prosil) v par. Na turno ga res ni težko dobit, seveda če se ne vmeša višja. No pa je imel nočno pa dnevno pa še veselo in še kidala sva za parking. Dokler ni blo Špagce sem vodil res sicer močnejše, pa so mi predlagali naj počakam par in ga navežem. Na vrhu Ženiklovca mu GRS kamerat reče: a zdaj te bo pa ta star vlejku. Veselo je pa blo, ko je Grega pregledal slike in opazil trdo špagico. Pol je pa na šihtu stopil do in rekel, da še ni videl takega prusika (špagice) s katero lahko tišiš.
Veselo na cilju, tam smo bili res vsi veseli, kaka fajna slikca, kozarček, napolitanka, pomaranča, sam zdaj za tekmo to več ne pomaga. Če ne bi bilo tako očitno, da sta bila ta prva pred nama, bi vprašal če se da še kaj na rezultatih nardit. Mogoče bi bil Milan dovolj zadovoljen že z gospodinjskim strojčkom na žrebu. Pa nisem. Raje sva ta boljše povabila nazaj po trasi čez Pasje sedlo – glih prav sta štekala, da se ni treba kaj dost vzpet in sta potem mal čudno gledala tistih 250 gor, da se približamo planu, pa še zastavce sva pobrala. Dol s Pasjega pa smučarija, da nehote zlomiš smučko, če je slaba, no pravzaprav poceni test. Matej bo drugo sezono mogoče vzel še ta drugo Markotovo.
Za boljšo predstavitev udeležencev sem naredil portrete, Igor pa sliko ene lepe deklice tam zunaj. Penzion na razpotju je res veliko naredil na notranji in zunanji podobi, če seveda vidiš. No jaz sem po taki tekmi tako očiščen, da vidim ostro tud ta majhne znake na telefonu, da kar zaboli njih ostrina. Kje lahk še to dobiš?
Včasih sem živel od turne smuke. Zdaj imam še dve, tako da nimam časa za vse. Včasih nisem mogel na turno samo zaradi tega, ker sem na eni ravnokar. Včasih nisem imel časa na turno in to samo eno uro v tednu. Matej je pa lahko samo eno uro v tednu.
Bili smo na štartu druženja za vse, za tiste na en dah, dva... in tiste brez.
Matej je davno pred Dynafitom izvedel turno smučanje na dveh različnih smučkah – pravzaprav na veliko več - na dveh različnih proizvajalcih in na vsem drugem različnem. To njim nikoli ne bo uspelo. Ni se utrujal niti s patentno zaščito. Pa še vsako sezono menja vsaj eno. Zlomljene meče stran. Tokrat je bila ena Haganca od Matija, druga od Markota z Everesta. Ko sem Francu to razkazal se je spomnil druženja z Markom in Gregom v tistih pionirskih časih Turne smuke koncem prejšnjega tisočletja. Takrat nas je na tekmovanje na Jezerskem, pri minus 28 st. C prišlo dva kombija – skoraj več kot Jezerjanov.
Enkrat bo Hansi razkazal filme o prvih turnih tekmah na Golteh, o trojkah, bolje povedano o prvih zmagovalcih Matej Zaluberšek, Grega Justin, Matija Jošt. Zmagali so v prisotnosti naj Jezerjanov, ki jih potem dolgo nismo premagali. Menda so naši pred tem že hodli na Češko tekmovat.
Kako sem se pa jaz prijavil na naše druženje? Ne vem, ker me je Matej prijavil preko veze.
Za uvrstitev na štarno listo si moral imeti par in to v časih, ko se vse individualizira, tudi pari. Kako boš z nekom v paru, če ti ni para. Pred tekmo lahko delaš s partnerjem kar češ, lahko se zmeniš z večimi hkrati, pol pa, al pa, al pa tud ne. Veliko več je takih ki se ne zmenijo z nikomer. Nisem od včeraj in si nisem upal niti črhnit, ko je Matej več kot mesec nazaj predlagal da sva spet skupaj. Nekoč sva zmagala v kategoriji fotr sin (edina). Zdaj sva že oba fotra. Želel sem si partnerja, mehkega srca, da te ne razpara, ko se ti ne ljubi, ki te navzgor vleče, ti pomaga na menjavah, ti nese kar se teb ne da, predvidi in predčasno reši zamude, navdol ureže progo pred tabo po najlepši trasi, da se pelješ kot v zibelki, pred ciljem te spusti naprej – tebe veliko zvezdo, sam pa prevzame na rame tisti slabši čas za uvrstitev – saj se je on ta zadnji prpelov. In kak je bil moj par? Na štartu je vprašal, če boma skup hojdla. Kaj mu naj rečem, ko bi vendar rad hodil spredaj in sem - do Meniha. Najprej sva razbila konkurenco, hodla sva vmes in naju ni brigalo kako daleč zadaj je Janez. Na naslednjem vzponu sem ju spustil naprej, da se izpihata, gesta gostoljubnosti. Na tretjem vzponu sta bila spredaj – tako je veliko bolj pregledno. Mateja sem privezal, da mi ne pobegne na tanko vrvico in jo omehčal z gumico. Če vete al ne, to je veliko močnejše od besede, spodbude, ustrahovanja, vabila, nagrade, reklame, objave, obljube, zakona ustave... Vsak njegov nateg gumice je deloval. Pa sva se jima bližala – brez hrupa. Na najmanj pričakovanem mestu za prehitevanje, na grebenčku nad trihterjem (mal prej naju je poškropila tanka snežna zavesica), tam kjer lahk zdrsneš na obe strani, kjer je špura naredila cik cak za dolžino smuči, ko sta bila Velikanje in Strupi ravno zložena vanj, je Matej stopil naravnost gor pred in ne vprašajte kaj sem jaz naredil na tisti nateg. Nikoli več nista bila pred nama, čeprav sta že celo sezono močnejša (bila). Pol sem pred vzponom na cepin dal palce Mateju. Ma ne bi jih dal onima dvema zadaj, sploh. Dober sem se odločil. Sploh glede na lani, ko me je Matej v sestopni grapi prehitel tudi tako, da me je zamotil - naj si dam palice na nahrbtnik. Takrat nisem imel izbire. Par je pa par.
Naj mi najina neposredna konkurenta ne zamerita. Mi smo enako veseli, pa kjerkoli se že uvrstimo.
Ajde pa še ena obremenjujoča in ena razveseljiva na isti špagici. Pred leti sem se jaz duval in Mateja povabil (bolj prosil) v par. Na turno ga res ni težko dobit, seveda če se ne vmeša višja. No pa je imel nočno pa dnevno pa še veselo in še kidala sva za parking. Dokler ni blo Špagce sem vodil res sicer močnejše, pa so mi predlagali naj počakam par in ga navežem. Na vrhu Ženiklovca mu GRS kamerat reče: a zdaj te bo pa ta star vlejku. Veselo je pa blo, ko je Grega pregledal slike in opazil trdo špagico. Pol je pa na šihtu stopil do in rekel, da še ni videl takega prusika (špagice) s katero lahko tišiš.
Veselo na cilju, tam smo bili res vsi veseli, kaka fajna slikca, kozarček, napolitanka, pomaranča, sam zdaj za tekmo to več ne pomaga. Če ne bi bilo tako očitno, da sta bila ta prva pred nama, bi vprašal če se da še kaj na rezultatih nardit. Mogoče bi bil Milan dovolj zadovoljen že z gospodinjskim strojčkom na žrebu. Pa nisem. Raje sva ta boljše povabila nazaj po trasi čez Pasje sedlo – glih prav sta štekala, da se ni treba kaj dost vzpet in sta potem mal čudno gledala tistih 250 gor, da se približamo planu, pa še zastavce sva pobrala. Dol s Pasjega pa smučarija, da nehote zlomiš smučko, če je slaba, no pravzaprav poceni test. Matej bo drugo sezono mogoče vzel še ta drugo Markotovo.
Za boljšo predstavitev udeležencev sem naredil portrete, Igor pa sliko ene lepe deklice tam zunaj. Penzion na razpotju je res veliko naredil na notranji in zunanji podobi, če seveda vidiš. No jaz sem po taki tekmi tako očiščen, da vidim ostro tud ta majhne znake na telefonu, da kar zaboli njih ostrina. Kje lahk še to dobiš?
Včasih sem živel od turne smuke. Zdaj imam še dve, tako da nimam časa za vse. Včasih nisem mogel na turno samo zaradi tega, ker sem na eni ravnokar. Včasih nisem imel časa na turno in to samo eno uro v tednu. Matej je pa lahko samo eno uro v tednu.
